NEKDAJ TI SI POLNO ŽIVELA,
V SVOJIH GOZDOVIH ŽIVALI SI IMELA.
KISIK SI NAM DALA, ŽIVALI HRANILA,
ŽUŽELKE MNOGE SO PO TEBI HODILE,
V TVOJEM RASTLINJU PA SLED PUSTILE,
NA KRILU NEBA SO TI LETALE PTICE,
V ZRAKU SO TVOJEM PUSTILE NOVICE
ŠE ČLOVEKU SI HRANE V PRSTI PUSTILA,
GLOBOKO V ZEMLJI,
MU ČUDA ODKRILA !
KRISTALE, SMARGADE IN ČRNO ZLATO
AH, LE KAK POHLEP JE BIL TO!
ČLOVEKU JE ČISTO ZMEŠALO GLAVO,
KRČI GOZDOVE, POBIJA ŽIVALI,
DA PA NAREDI ŠE ZMEŠNJAVO
ONESNAŽI TUDI VSO NARAVO
UMAZANO JE TVOJE MORJE,
UMAZAN JE TVOJ ZRAK,
IN KJE JE ZDAJ OBZORJE
NE VIDI GA VEČ VSAK!
UMIRAJO RIBE,UMIRA PRAV VSAK
O, ČLOVEK, NE BODI
BEDAK!
ČE UMRE TI TVOJA
MATI,
TI NE BO TREBA VEČ VSTATI
NASADI DREVESA IN RASTLINE
PUSTI SPET PTICAM NJIHOVE RIME.
OČISTI OKOLJE, OČISTI ŠE ZRAK
PA BOŠ SPET ZA MATI JUNAK!
Jakob Gregorin, 7. a