VSEGA JE ENKRAT KONEC
Začelo se je tako, kot se pri vsakem začne.
Mame so jokale in gledale lepo, ko njihovo dete na svet prijokalo je.
Plezati po drevesu nam je odveč, v današnjih časih tako je povsod,
dedki in babice so se zabavali več in sami izbrali so lepšo si
pot.
Res pa ni bilo njihovo otroštvo tako jasno, oni vedo, kako se tega
zavedati.
V strahu čepeti to je dolgočasno, bombe in streli, težko je to
povedati.
Pod oknom se sliši fantovski glas in strune, dekle pa posluša pod
mesečino lune.
Kmalu starost je šla hitreje, saj že odpotovala sta malo kasneje.
In kmalu sta imela veliko otrok, uresničila se jima je želja.
Na začetku so vse spravili v jok in jim dajali dar veselja.
A kmalu je hči odšla na tisti Dunaj in Marko je odšel neznano kam.
Njima so se pojavili sivi lasje od zunaj in čisto vedno zame sta
tam.
Nikoli ne pozabimo na babičino kuho, ravno takrat ti najbolj
prija.
Na mizo položi toplo ti juho in iz ozadja sliši se radijska
melodija.
Dedek pa naenkrat v rešilcu leži, ki hitro po cesti drvi.
Samo še en znak ti da, ki pove, da dedek te rad ima.
Babica joče in slišiš, kako ji je hudo, ravno ko zadnjič bi
prijela ga ta roko.
Stisneš babico in rečeš: « Žal mi je zelo,« a veš, da dedek je
zatopljen v misel globoko.
In vedno mi je tako žal, da najraje obupujem.
Rada bi, da z nami bi ostal, ker ga na trenutke res potrebujem.