Vid Krašovec, 7. b: Doživljajski spis

27. maj 2020

Pred približno dvema mesecema in pol sem opazil, da so po televiziji začeli govoriti o zelo nalezljivi bolezni. K nam naj bi se razširila iz Kitajske. Spomnim se, da mi je nekega četrtka mami povedala, da se šola zaradi te bolezni zapira in da bova z bratom že naslednji dan ostala doma. Zelo sem bil začuden, da se je to zgodilo. Nikoli prej se šola še ni zaprla.

Vse se je zgodilo iznenada. Na prvi dan brez pouka, petek 13. marca, smo izgubili našega dolgoletnega prijatelja . To je bil naš pes Klovis. Doživel je 12 let starosti, kar je veliko za psa. Bil je dober pes, vsi smo bili žalostni. Spomnim se, ko sta mami in ati prišla od veterinarja, ju je Bor vprašal, kje je Klovis in ga ni bilo. Oba sva bila zelo žalostna. Zelo sem pogrešal svojega prijatelja, zraven pa še v šolo nisem mogel. V naslednjih dneh smo izvedeli, da z bratom ne moreva iti niti na igrišče. Ker nisem mogel v šolo, nisem videl svojih prijateljev. Zaradi tega, ker so nam učitelji začeli pošiljati snov prek elektronske pošte, sem se moral vso snov naučiti sam. Na to nisem bil navajen. Moj bratec ni mogel praznovati svojega rojstnega dneva s prijatelji. Tudi nona ni mogla priti iz Velenja ali pa mi k njej. Kmalu zatem sem se začel spraševati, kaj pa če se bomo mi okužili. To me je skrbelo. A še bolj je skrbelo bratca. Bil je kar prestrašen. Velikokrat je vprašal mami ali atija, česa se onadva bojita. Uspeli smo ga pomiriti in po približno dveh tednih sva se vsega skupaj nekako navadila. Na srečo se dobro razumeva in sva dobra prijatelja, tako da mi je zaradi tega lažje. Mislim pa, da drugi, ki nimajo bratov ali sester ali pa se ne razumejo dobro s starši, niso imeli take sreče kot midva.

Zaradi šolanja na domu lahko zdaj malo dlje spim in si bolj samostojno razporedim urnik. Vendar to ne nadomesti stika s prijatelji. Menim, da otroci nujno potrebujemo pouk v razredih in osebni stik z učitelji.

 

                                                                         Vid Krašovec, 7. b