27. maj 2020
Pred približno dvema mesecema in pol sem opazil, da so po televiziji začeli govoriti o zelo nalezljivi bolezni. K nam naj bi se razširila iz Kitajske. Spomnim se, da mi je nekega četrtka mami povedala, da se šola zaradi te bolezni zapira in da bova z bratom že naslednji dan ostala doma. Zelo sem bil začuden, da se je to zgodilo. Nikoli prej se šola še ni zaprla.
Vse se je zgodilo iznenada. Na prvi dan brez
pouka, petek 13. marca, smo izgubili našega dolgoletnega prijatelja . To je bil
naš pes Klovis. Doživel je 12 let starosti, kar je veliko za psa. Bil je dober
pes, vsi smo bili žalostni. Spomnim se, ko sta mami in ati prišla od
veterinarja, ju je Bor vprašal, kje je Klovis in ga ni bilo. Oba sva bila zelo
žalostna. Zelo sem pogrešal svojega prijatelja, zraven pa še v šolo nisem
mogel. V naslednjih dneh smo izvedeli, da z bratom ne moreva iti niti na
igrišče. Ker nisem mogel v šolo, nisem videl svojih prijateljev. Zaradi tega,
ker so nam učitelji začeli pošiljati snov prek elektronske pošte, sem se moral
vso snov naučiti sam. Na to nisem bil navajen. Moj bratec ni mogel praznovati
svojega rojstnega dneva s prijatelji. Tudi nona ni mogla priti iz Velenja ali
pa mi k njej. Kmalu zatem sem se začel spraševati, kaj pa če se bomo mi
okužili. To me je skrbelo. A še bolj je skrbelo bratca. Bil je kar prestrašen.
Velikokrat je vprašal mami ali atija, česa se onadva bojita. Uspeli smo ga
pomiriti in po približno dveh tednih sva se vsega skupaj nekako navadila. Na
srečo se dobro razumeva in sva dobra prijatelja, tako da mi je zaradi tega
lažje. Mislim pa, da drugi, ki nimajo bratov ali sester ali pa se ne razumejo
dobro s starši, niso imeli take sreče kot midva.
Zaradi šolanja na domu lahko zdaj malo dlje
spim in si bolj samostojno razporedim urnik. Vendar to ne nadomesti stika s
prijatelji. Menim, da otroci nujno potrebujemo pouk v razredih in osebni stik z
učitelji.
Vid Krašovec, 7. b