GLUHI SKLADATELJ
Z letom 2020 smo vstopili tudi v Beethovnovo leto, ko zaznamujemo 250 let od rojstva tega glasbenega velikana. Ludwig van Beethoven se je rodil v Nemčiji v Bonnu leta 1770 in umrl na Dunaju, središču klasicističnih umetnikov, leta 1827. Je eden izmed najbolj izvajanih in poslušanih skladateljev na svetu. Veličina skladatelja se v prvi vrsti pokaže v izjemni glasbeni in humanistični izobrazbi, hkrati pa v drznosti, s katero je mimo tedanjih trendov utiral lastno skladateljsko govorico. Iz klasicizma je pogumno vstopil v romantiko. V vizionarski drznosti pa je bil podoben svojima učiteljema, Mozartu in Haydnu. Skladateljev vesel značaj pa je prekinila postopna izguba sluha. Težave so se začele pojavljati pri 26-ih letih, do njegovega 35. leta starosti pa je že postal popolnoma gluh, a še naprej ustvarjal svoja svetovno znana dela.
Beethoven je nedvomno hodil
neutrjeno pot. Že ko je na Dunaju študiral pri Josephu Haydnu, se z njim ni
razumel, saj ni maral ne discipline ne pravil in je raje improviziral. Takrat se
je skrivaj družil še z drugimi učitelji in si širil svoje obzorje znanja.
Zaradi svojega nemirnega duha naj bi se na Dunaju menda selil kar
petintridesetkrat.
Bil je tudi prvi samostojni
umetnik. V obdobju baroka in zgodnje klasike je bilo značilno, da so bili
skladatelji večinoma zaposleni na dvoru kralja ali v cerkvenih službah. Beethovnu
pa je uspelo zbrati krog ljudi (sponzorje), ki so ga redno podpirali.
Zaslovel je hitro in slava se ga je držala do smrti. Na pogreb je prišlo 20 000 Dunajčanov (Mozarta so npr. pokopali anonimno v grobu za reveže).
Njegova
najpomembnejša dela so simfonije, ki jih je devet, 5 klavirskih koncertov,
violinski koncert, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih sonat, 10 violinskih
sonat, ena opera - Fidelio, 11
simfoničnih *uvertur, pisal pa je tudi za komorne skupine. Njegov opus obsega več kot 2 000 del.
Peta simfonija ali Usodna z uvodnim trkanjem,
sestavljena iz samo štirih not, je danes sinonim za Beethovna. Pravil je, da
mu tako usoda trka na vrata. V njej se izražata občutje skladateljeve tragične
usode in njegova vera v človekovo zgodovinsko poslanstvo. Popularnost ne usiha
niti Tretji simfoniji ali Eroici,
ki jo je posvetil Napoleonu in idejam revolucije. Za njegovo največjo
mojstrovino pa velja Deveta
simfonija, kjer je v četrtem stavku te simfonije uglasbil
Schillerjevo Odo radosti.
V svoji poslednji simfoniji je izumil tudi nov žanr, ko je vanjo, sicer
namenjeno zgolj orkestru, pripeljal pevce.
Beethoven je svojo zadnjo 9.
simfonijo napisal proti koncu življenja. Takrat je že popolnoma gluhi
skladatelj želel sam dirigirati svoje delo. Člani orkestra so se zato
dogovorili, da se nanj ne bodo ozirali, temveč bodo sledili kretnjam **koncertnega
mojstra. Eden od inštrumentalistov je zapisal: »Beethoven
je stal kot na samotnem otoku in dirigiral toku svojih harmonij z nadvse
čudnimi kretnjami. Zadnjemu stavku je dirigiral nekoliko počasneje, kot smo
igrali mi (orkester) in je zaključil nekaj taktov za nami. To je bila prva
izvedba 9. simfonije in je doživela veličasten uspeh. Poslušalci so nas
nagradili z glasnimi ovacijami. Gluhi mojster pa je bil z obrazom obrnjen proti
nam in zato ni mogel zaznati reakcije občinstva. Ena izmed pevk iz zbora ga je
previdno prijela za ramena in ga obrnila proti občinstvu, da je lahko videl
njihovo navdušenje.«
NUK od leta 1955 hrani prepis partiture Beethovnove šeste ali Pastoralne simfonije s skladateljevimi lastnoročnimi popravki. Skladatelj je prepis partiture poslal Filharmonični družbi v Ljubljani, ko so mu leta 1819 podelili častno članstvo.
*uvertura – inštrumentalni stavek, ki predstavlja uvod v
neko opero, balet ali drugo odrsko ali inštrumentalno delo
**koncertni mojster – prvi glasbenik v orkestru