Intervju z
mojo babico, Jelko Simčič
Moja
api, kakor jaz kličem babico, ni ravno običajna babica. Čeprav je v pokoju že
dvanajst let, je vsak dan še zelo aktivna na področju kinologije. Je namreč
mednarodna kinološka sodnica, organizatorka pasjih razstav in predsednica
sekcije za vzrejo psov.
Kdaj si dobila prvega psa in katere
pasme je bil?
Prvega
psa sem dobila pri osemnajstih letih. To je bila psička pasme dalmatinec po
imenu Ruda.
Kolikor vem, si svojo Rudo dobila na
čisto poseben način. Mi lahko poveš, kako?
Za
18. rojstni dan mi je oče dal denar, s katerim naj bi si kupila magnetofon.
Takrat pa je bil službeno odsoten in tako sem si namesto magnetofona kupila
dalmatinko.
Psi pa so te zelo kmalu v življenju
začeli zelo zanimati. Kaj je bil vzrok za to?
Aprila
1970 sem Rudo odpeljala na ocenjevanje psov v Ljubljani. Zaradi modrega očesa
je sodnik moji psički dodelil oceno dobro. Seveda sem jokala. K meni sta
pristopila dva sodnika in mi razložila, da ta ocena ni konec sveta. Od takrat
dalje sem se začela poglabljati v strokovno literaturo o pasmah psov,
pridružila sem se klubu psov in začela s svojo kinološko kariero.
Kdaj si postala kinološka sodnica in
za katere pasme psov?
Na
začetku sem izpit opravila za tedanje avtohtone pasme psov. Poleg dalmatinca so to bili še kraški ovčar, šarplaninski ovčar, hrvaški ovčar in bosanski
tornjak. Kasneje pa sem se postopoma dodatno izobraževala in danes sodim vse
ovčarske pse, velike pasme in lovske pse.
Zanima me, kako postaneš kinološki
sodnik in katere sposobnosti moraš imeti?
Kinološki
sodnik lahko postane vsak, ki ga to področje zanima. Postati mora član
kinološkega društva, priporočljivo je, da ima svojega psa, čeprav to ni pogoj. Sodnik
mora zelo dobro poznati anatomijo psa in obvladati mednarodne standarde pasem,
ki jih predpiše Mednarodna kinološka zveza. Zelo veliko izkušenj pa si je možno
pridobiti kot pripravnik na razstavah psov, kjer ti izkušeni sodniki predajo
svoje znanje. Po nekajletnem pripravniškem obdobju lahko pristopiš k izpitu, ki
je sestavljen iz dveh delov, pisnega in praktičnega. Po uspešno opravljenem
izpitu lahko sprva sodiš le nekaj pasem psov, kasneje pa pridobiš dovoljenje za
ostale pasme.
Ali je kinološki sodnik lahko poklic
ali se s tem ukvarjaš zgolj amatersko?
Vsi
kinološki sodniki smo amaterji, za svoje delo pa nismo visoko plačani. Sodnik
prejme za svoje delo na prireditvi plačane potne stroške in manjši honorar. Od
tega ni možno preživeti. To opravljamo ljubiteljsko.
Koliko pasem psov pa je danes
mednarodno priznanih in katere?
Mednarodna
kinološka zveza danes priznava 353 pasem. Zelo težko jih vse naštejem, saj jih
je toliko. Lažje povem, da jih delimo na deset skupin. To so: ovčarski in
pastirski psi, pinči in šnavcerji, terierji, jazbečarji, polarni psi, goniči,
ptičarji, španjeli in prinašalci, male pasme in hrti.
Kje vse si že sodila kot mednarodna
sodnica?
Sodila
sem že vsepovsod po Evropi, bila pa sem tudi že na Kitajskem in v Severni
Ameriki.
Poleg tega, da si mednarodna sodnica,
pa se ukvarjaš tudi z organizacijo pasjih razstav. Kaj takrat zajema tvoje
delo?
Pasje
razstave so zelo obsežen projekt. Na njih sodelujem kot strokovna vodja in
skrbim za pogostitev sodnikov, prevajalcev, zapisovalcev, veterinarjev in
osebja. Skrbim tudi za prijavnice, katalog udeležencev in nagrade. Precej časa
porabim tudi za stike s sponzorji in pridobivanje uradnih dovoljenj za
razstavo.
S čim pa se še ukvarjaš na področju
kinologije?
Že
vrsto let sem predsednica Sekcije za vzrejo kraških ovčarjev. To delo me zelo
veseli, saj s tem pripomorem k obstoju in napredku naše edine pasme psov. Vsak
dan urejam dokumentacijo za paritev psov, izdajam dovoljenja za rodovnike in še
celo vrsto drugih dovolilnic.
Kako pa poteka tvoje delo zdaj v času
epidemije?
Vse
prireditve so seveda odpovedane, vendar kljub temu pripravljamo nove za
prihodnje leto. V Sloveniji načrtujemo evropsko razstavo psov, ki naj bi bila
maja v Celju. Bomo videli, ali nam bo uspelo.