INTERVJU: DEDI IZTOK o očetu VELIMIRJU
Odločila sem se za intervju z mojim dedijem Iztokom.
Spraševala sem ga o njegovem očetu, Velimirju (Velji), mojem pradedku, ki je
preživel 2. svetovno vojno. Izvedela sem veliko novih, zanimivih stvari o njem.
Velimir je imel zanimivo, a težko življenje. Bil je zelo iznajdljiv, pameten in
komunikativen. Po poklicu je bil kemik. Obvladal
je mnogo inštrumentov, kot tudi različnih jezikov. Od njegove smrti bo januarja
minilo 16 let.
Kje in kdaj se je pradedek Velimir rodil in odraščal? Kakšna
je bila njegova družina?
Velimir se je rodil na Dunaju, 3. marca 1917, ob koncu 1.
svetovne vojne očetu Franji in mami Mariji. Oče je bil po poklicu častnik v
avstrijski vojski, mama pa gospodinja. Imel je tudi dve mlajši sestri – Nedo in
Silvo. Silva je umrla letos jeseni. Kmalu po Velimirjevem rojstvu so se
preselili v Ljubljano, v hišo na grajskem griču, na Osojno pot.
Kje se je šolal? Kje je študiral? Kje je takrat živel s
svojo družino?
Šolal se je v Ljubljani, kjer je tudi odraščal. Takrat so
živeli za Bežigradom. Pred 2. svetovno vojno je začel študirati kemijo, ki jo
je doštudiral po njej. Po diplomi (po 2. svetovni vojni) se je
zaposlil na Kmetijskem inštitutu, kasneje pa na Biotehniški fakulteti. Doktorsko
delo je pripravljal v Zürichu (Švica) in zagovarjal v Ljubljani. Kasneje je
postal tudi redni profesor.
S čim si je krajšal čas? Kakšni so bili njegovi hobiji?
Velimir je igral mnoge inštrumente, npr. kitaro, violino,
saksofon, klarinet, orglice itd. Igral je bolj za zabavo, a hkrati je s tem
tudi služil. V orkestru je igral različne inštrumente in pri tem spoznal tudi Bojana
Adamiča – glasbenega ustvarjalca. Poleg tega je dajal tudi inštrukcije iz
navedenih inštrumentov. Govoril je veliko jezikov, kot so nemščina, ki jo je
obvladal, angleščina, srbohrvaščina, italijanščina, pogovorno je govoril tudi
francoščino, španščino, bolgarščino in ruščino. Znanje jezikov mu je prav
prišlo na potovanjih z družino po 2. svet. vojni – vsako poletje so se z majhno
bivalno prikolico, ki jo je vlekel fičko, odpravili na potovanje po Evropi,
vsako leto drugam. Najdaljša in najlepša potovanja so se zgodila med šolskimi
počitnicami, ker je bil profesor in je imel veliko dopusta. Znan je bil tudi po
svoji iznajdljivosti – izjemno rad je popravljal in nadgrajeval stvari za
vsakdanjo rabo, ki so mu prišle v roke. Tako je moji mami enkrat popravil
dežnik, ki je bil takrat prava redkost, pa še zelo drag. Pri tem je
improviziral in si pomagal z logiko, kar ga je vedno veselilo.
Kaj se je dogajalo med 2. svet. vojno? Kako je pristal v koncentracijskih
taboriščih? Kako je preživel?
Na pragu 2. svetovne vojne je Velimir študiral kemijo. Takrat
so Ljubljano okupirali Italijani. Njegovi sestri - Silva in Neda sta bili del partizanskega
odporniškega gibanja in sta morali večkrat kaj pretihotapiti, zato so njihovo
družino sumili kaznivih dejanj. Konec poletja (september, 1943) so Italijani
vdrli v njihovo stanovanje in hoteli odpeljati Velimirjevega očeta, ki je bil
po kapi bolan in slaboten. Velimir je ravno takrat prišel domov, zato so
namesto nemočnega očeta odpeljali njega. Odpeljali so ga v zapor v Begunje ter
ga najprej zasliševali. Potem so ga odpeljali v prvo taborišče Dachau, kjer je
bil od novembra 1943 do novembra 1944. Takrat mu je bilo petindvajset let. Nato
je bil premeščen v Auschwitz, Mauthausen, nazadnje pa v kamnolom Ebensee.
Osvobojen je bil 22. julija, 1945. Takrat se je z vlakom vrnil v Ljubljano. Bil
je izčrpan in bolan, nekaj časa je preživel v bolnici. Trpel naj bi za kožno
boleznijo. Med letoma 1943 in 46 je bil
skupno kar v štirih taboriščih. To, da je preživel, je bila res velikanska
sreča. Preživel je tudi zato, ker je bil izjemno iznajdljiv in je znal govoriti
nemško, igrati na mnoga glasbila ter zaradi njegovega znanja na področju
kemije. Igral je v taboriščnem orkestru, večkrat so ga uporabili tudi v
taboriščnem laboratoriju. Kljub njegovemu znanju in iznajdljivosti je bila
možnost za preživetje majhna, a njemu je uspelo.
Kaj se je dogajalo po 2. svetovni vojni, ko se je vrnil
nazaj v Ljubljano?
Ko se je vrnil, je bil, kot sem že omenila, hudo bolan in je
potreboval zdravljenje v bolnišnici. Ko je okreval, se je poročil s Slavico, ki
jo je spoznal na plesu, preden je bil odpeljan v taborišče. Dobila sta dva otroka
- Iztoka (mojega dedija) in Mitjo. Takrat so živeli za Bežigradom v Ljubljani. Po
vojni se je vpisal tudi na študij kemije.
Njegovo poznejše življenje, kdaj je umrl?
V starosti je imel hude težave s hrbtenico, zelo težko je
hodil. Ko je njegova mama v visoki starosti leta 1987 umrla, zaradi hudih
bolečin v hrbtenici ni mogel na njen pogreb. Na njo je bil zelo navezan, skoraj
preveč. Ko je bil mlajši, jo je vsakodnevno obiskoval in jo vabil na skupne
izlete. Ko so jo pokopali, so njegove bolečine v hrbtu čudežno izginile. Od
takrat naprej ga hrbet ni več bolel.
Umrl je v bolnišnici 22. januarja leta 2005.
Njegova življenjska modrost/pregovor/vodilo?
Moja mami, ki je Velimirjeva vnukinja se spomni, da se je
Velimir v življenju držal pregovora v latinščini, ki se ga je mami naučila na
pamet. Glasi se:
»Quit quit agis,
prudenter agas et
respice finem.«
oz.
»Karkoli delaš,
delaj dobro in glej
na konec.«
Marta K.